Današnji izlet je v celoti dolg okoli 380 kilometrov in vzel vam bo kar ves dan.
Tokrat ni bilo ustavljanja v gostilni, pa tudi razgled ni bil dober. Je pa vožnja precej razgibana, saj je vsakega nekaj. Predvsem pa je tu veliko gričevnate pokrajine in ostrih ovinkov. Brez makadama pa tudi ne gre in tu ga je v enem kosu približno 12 kilometrov.
Pot je vodila iz prestolnice proti Zalogu in od tam samo naravnost proti Podgradu. Cesta nima oznake in vodi po dolini ob železniški progi na eni strani in reki na drugi strani. V Podgradu prednostna cesta zavije desno, držati pa se je potrebno naravnost. Slabega pol kilometra za tem križiščem se pride do sotočja Ljubljanice in Save, ki ga označuje tudi tabla ob cesti. Dolina je precej ozka in pokrajina je prav zato nekaj posebnega. Na poti proti Kresnicam sledi še nekaj vasic, ki presenetijo predvsem s postavitvijo hiš v strmo pobočje. Od Kresnic dalje pa vodi pot po zasavski magistrali, ki nosi oznako 108. Na magistralko se pride ravno tam pri tistih malih košarah, ki se po zraku vozijo iz kamnoloma preko doline na drugo stran. Od tu je slabih 5 kilometrov do Spodnjega Hotiča, kjer se zavije levo na 921 proti Vačam. Ravno tu nekje se je razkadila dopoldanska megla in sonce je pričelo segrevati pokrajino. Cesta na vrhu spremeni oznako v 415 in držimo se desno proti Izlakam. Tu postane cesta širša in precej boljša, zato je vožnja bolj dinamična. V Izlakah se priključimo levo na 221, ki pelje skozi naselje proti Trojanam. Vmes z razočaranjem ugotovim, da razgled danes ni niti del tistega, kar dejansko lokacija ponuja. Vtis delno popravim z legendarnim krofom in nadaljujem po štajerski strani proti Celju. Pred Šempetrom je odcep na avtocesto in preko le-te proti Polzeli.
Cesta nosi oznako 694 in pelje skozi Polzelo v Velenje. Cesta od Polzele preko gričev je nekoliko slabša in je občasno v popravilu. Ko se pride v Velenje, pa je potrebno zaviti levo in proti Petrolovi črpalki, ki je desno za križiščem. V tem križišču desno in do prvega krožnega prometa, kjer se je potrebno držati levo. Na naslednjem krožišču pa desno. Tu se gre mimo velikega stadiona in jezera ven iz Velenja. Cesta nosi oznako 696 in pelje po razgibani gričevnati pokrajini. Vmes se odpirajo čudoviti razgledi po bližnji okolici. Pred naseljem Gabrke se 696 odcepi desno in tako je sedaj oznaka 425. Ta cesta mi je bila zelo všeč. Asfalt s svojo hrapavostjo vliva zaupanje in ovinki se ritmično prelivajo drug v drugega. V povprečju cesta ne omogoča velike hitrosti, ampak je bolj pisana na kožo tehnični vožnji. Tudi posebnih razgledov se ne spominjam, saj je pretežno gozd. Najvišja točka na tem delu poti je preko 1000 metrov, zato se pozna tudi pri temperaturi. Prvo večje naselje je Črna (na Koroškem), kjer se je potrebno držati smeri proti Mežici. Od tam pa preko Prevalj in Raven do Dravograda. Vmes se priključimo na 226, ki se pred Dravogradom spremeni v 4 in potem v 1. Od tu dalje me pokrajina in prometna ureditev spominja na tisto v Avstriji. Blago opazna pozitivna sprememba je predvsem pri omejitvah hitrosti. V Avstriji nima ravno vsaka vasica omejitve 50km/h. Omejitev je na videz predvsem odvisna od ureditve prostora za pešce, kolesarje in koliko je širina ceste skozi naselje. Ta vpliv sem v naši deželi opazil edino tu. Takšna odprtost je v mojih očeh pohvale vredna.
Drugače bi lahko zelo površno primerjal to dolino z zasavsko. Primerjava dejansko ni ustrezna, saj imata skupno le to, da po dolini teče reka. Tu je več sonca, dolina je bolj odprta, ogromno je motoristov, opazen je turizem... Pot vodi mimo nekaterih dravskih elektrarn in v Ožbaltu imajo tudi muzej. V Rušah sem deležen gostoljubja domačinov in zato gre posebna zahvala Karmen in Petru. Pot nadaljujem nazaj ob desnem bregu po 705 do Puščave in od tam preko Pohorja po 701. Pri Lovrencu postane cesta makadamska in ovinki so moteče grbinasti, kot bi se vozil po lestvi. Tu zaradi gozda ni razgledov in občuti se tudi višina. Kmalu pridem v nizko ležeči oblak in zato tudi prestavim željo po obisku znamenitih jezer. Kljub vremenu me presenetijo številni turisti na Rogli. Presenečen sem tudi nad dobro cesto ob spustu proti Zrečam. Dober vtis pa kvari pesek na nekaterih ovinkih. Pri Zrečah se priključim na 430 preko Vojnika proti Celju.
 |
 |
 |
V mestu pa samo naravnost skozi in naprej proti Laškem. Tu je oznaka ceste 5. Ta del poti mi je kljub široki cesti najmanj po godu. Verjetno je tu odločilen faktor predvsem promet. Vedno se najde nekdo, ki dela kolono. Nadaljujem preko Zidanega Mosta in Radeč. Kmalu po prečkanju Save pri kraju Hotemež je desno nazaj odcep za Šentjanž in Krmelj. Tu je sonce že zelo blizu zahoda in griči s trtami dobijo tako čarobno podobo. Cesta je ozka z veliko peska na ovinkih in zato je primerna za počasno križarjenje. Kljub temu ima oznako 738. Lokalni dirkači imajo tu drugačno logiko ali pa »ustekleničeno grozdje« naredi svoje, zato priporočam pazljivost. Pelje preko Šentjanža in Krmelja v Puščavo (druga kot prej!), kjer se priklopi na glavno cesto 215 proti Mirni in nato v Trebnje. Ker se bliža noč in z njo slabša vidljivost, grem še do Ivančne Gorice, tam pa raje na avtocesto proti prestolnici. Kljub slabi vidljivosti je današnji izlet poseben zaradi pokrajine, ki se med potovanjem izredno spreminja. Poleg tega je opazna tudi sprememba načina vožnje drugih šoferjev. Tale tura je bila opravljena tik po tistih občutnih ohladitvah in pred velikimi poplavami. Zato ne vem katere dele poti je sedaj sploh možno prevoziti. Tisti z interesom se boste že pozanimali in našli obvoze mimo zapor. Tudi tokrat je za navigacijo možno dobiti celotno traso v elektronski obliki gpx. Srečno pot!
